Začenjam z nujnostjo primerjave dvojnosti Slovenije in Španije. Dvojnost v obeh družbah se je iztekla v državljansko vojno in globok razcep, ki vztraja vse do danes. Nadaljujem z opisom zgodovine razcepov na Slovenskem. Nato orišem pet dejavnikov, ki dualizem ohranjajo in krepijo njegovo moč. Stvar je v tem, da boj na življenje in smrt koristi tako »levi« kot »desni« družbeni eliti. Obe sta stopili v zavezništvo, ki jima omogoča, da obvladujeta slovensko družbo.     

Da bi bolje razumeli sodobnost razcepa med levim in desnim polom slovenske družbe je nujen pogled v Španijo

Ni dvoma o tem, da je slovenska družba globoko razcepljena. Globoko razcepljena je tudi Španija, ki nam lahko služi kot primer, ki ponazarja globino in trajanje osnovnega političnega razcepa. V primeru Španije gre za razcep med politično levo usmerjenimi republikanci ter desnimi nacionalisti. Španija se omenja kot ena od najbolj razcepljenih družb v Evropi. Tudi tukaj, kot v Sloveniji, se še danes srečujemo z razcepom med »levico« in »desnico«, ki opredeljuje politično, ekonomsko in siceršnje življenje v državi. Ta podobnost je zanimiva. Sicer bo nekdo, ki se bo poglobil v zgodovino obeh družb, našel številne podobnosti in razhajanja med eno in drugo. Vprašanje je, ali si lahko Španija res lasti oznako, da je ena od najbolj razcepljenih družb v Evropi, ali pa ta oznaka pripada Sloveniji? Sicer se je državljanska vojna v Španiji končala leta 1939. Desni general Franco je na oblasti ostal do leta 1975. Pri nas se je državljanska vojna končala z zmago ti. komunistov in z njihovo vladavino, ki je trajala do leta 1990. Vendar obe vladavini trajata še danes in odločilno vplivata na razmere, s katerimi se srečujemo v španski in slovenski družbi.

Potrebo po primerjavi obeh družb omenjam zato, ker omogoča lažjo obravnavo prevladujočega družbenega razcepa na Slovenskem. Slovenija in Španija glede svoje razcepljenosti tudi nista nobeni izjemi. Z družbenimi razcepi se srečujejo vse družbe, vprašanje pa je, kako jih rešujejo. »Španska« ali »slovenska rešitev« pušča za sabo globoke rane, ki jih ni mogoče zaceliti. Vodi do želje po politični smrti nasprotnika in do ropanja družbenega premoženja v korist ene ali druge skupine. Vprašanje je, zakaj? Spodaj bom poskušal odgovoriti na to vprašanje. Še prej pa se bom ozrl v zgodovino političnih razcepov na Slovenskem. 

Zgodovina političnih razcepov na Slovenskem od mitske preteklosti pa do danes

Daleč v preteklosti se srečujemo z razcepom med višjimi sloji ter velikansko večino revnih. Vendar razcep med enimi in drugimi nikakor ni dosegel tiste ravni, da bi bilo mogoče o njem pisati ali razmišljati v okviru ideologije spopada med dvema razredoma, ali etničnega konflikta med Germani ter Slovani. Kaj takšnega takrat sploh ni obstajalo in je o njem ali njiju mogoče govoriti le za nazaj.

V okviru mitologizacije se med predniki Slovencev, ki nastopajo na eni strani, ter med predniki Germanov, ki nastopajo na drugi, srečujemo z dualizmom poganstva ter katolicizma. V tem konfliktu je katolicizem zmagal, obenem pa so zmagale tiste skupine, ki so bile tudi ekonomsko močnejše (v zvezi s tem se lahko vprašate, ali je prej kura ali jajce, oziroma ali je prej ekonomska ali kulturna moč?; o prevladi ekonomske moči ne more biti dvoma) (opozarjam, da sem pri opredeljevanju razcepov v daljnji preteklosti skop, da poenostavljam). Tukaj gre za mitološko preteklost tudi v tistem smislu, da naj bi predstavljala zmaga poganstva zmago dobrega nad zlim, zmago preproste slovanske, oziroma slovenske, »čiste« in samozadostne družbe nad kompleksnostjo kasnejšega umazanega kapitalizma, s katerim se peča nekdo drug, ne pa mi, Slovani (s tovrstno interpretacijo bi se zlahka strinjal tudi Vladimir Putin; njegovi sledilci menijo celo, da smo Slovani drugačni od ostalih pripadnikov človeške vrste; kakšna zabloda!; Poljaki, na primer, so domnevno zavedeni, zato ne pristajajo na samodrštvo in politično ter kulturno prevlado Rusije) (srbska vladajoča elita ter prebivalstvo, na primer, pa na tovrstno umestitev in opredelitev zlahka pristajajo). 

V 60. in 70. letih 19. stoletja se srečujemo s sporom med staro- in mladoslovenci. Temu je sledil spopad med kristjani in liberalci, ki se je v dvojni monarhiji iztekel v »kulturkampf«. V kraljevini Jugoslaviji se je spor zaostril in preoblikoval v spopad med klerikalci in liberalci, v času 2. svetovne vojne pa v spopad med »domobranci« in »partizani« (pri rabi tovrstnih pojmov morate biti izredno previdni, ker se srečujemo s konstrukti: daje se jim bistveno več ali manj vsebine, kot jo imajo v resnici; ti pojmi se v bistvu potvarjajo; bom pa o njihovem konstruiranju še pisal; navedeno pa ne zanika dejstva, da se srečujemo z izrazito zaostrenim spopadom med dvema političnima skupinama, ki si obe prizadevata, da bi zasedli oblast, razpolagali z bogastvom in uživali družbene privilegije; končno je to uspelo »levim«, ki se dandanes ponovno enačijo z domnevno svobodomiselnimi »liberalci«).

Tudi v primeru spora med staro- in mladoslovenci se srečujemo s spopadom med Germani / Nemci ter Slovani. Slednji so šele v času ti. »pomladi narodov« postali »Slovenci« (opozarjam vas, da morate razmišljati daleč izven okvira »Grafenauerjevske zgodovine«; Grafenauer starejši je pisal zgodovino, ki razteguje pojem slovenstva in slovenskih interesov vse do 9. stoletja, kar nikakor ne drži; o »kmečkih uporih« piše kot o spopadu nižjih z višjimi sloji: domnevni slovenski tlačani naj bi se spopadli z Germani, ki so bili del višjih slojev; tukaj se, v skladu z Grafenauerjevo interpretacijo zgodovine, srečujemo s spopadom proto-proletariata s proto-kapitalisti; ponovno vas opozarjam, da gre za potvarjanje resnice in da se morate ločiti od »Grafenauerjevske zgodovine«, ki prevladuje v zavesti povprečne*ga Slovenke*ca. Slednja je odraz interesov slovenske »levice«, obenem pa se, na svojevrsten način, prekriva z interesi slovenske »desnice«; tudi ta svojo moč goji na občutku nacionalne pripadnosti; vendar obe interpretaciji ne opisujeta družbe, ki se je dejansko oblikovala v prostoru naselitve južnih Slovanov; obenem je v primeru “Slovenije” sporen tudi pojem »južni Slovani«). 

Danes se srečujemo z zagovorniki »družbenega dobrega«, ki se domnevno spopadajo z »neoliberalizmom«. V ozadju tega spora ostaja domnevni spopad med »partizani« in »domobranci«, med »rdečimi« ter »črnimi«, med »levimi« in »desnimi«, obenem pa se skriva mit o nacionalni identiteti, na katerega se sklicujeta obe skupini. V zvezi s tem je treba razmišljati o nacionalizmu »levih« ter »družinski srebrnini«, na drugi strani pa o nacionalizmu »desnih« ter njihovem opredeljevanju slovenstva, ki je tudi zanje izjemno pomembno in ima visoko vrednost. Ključno je namreč za opredeljevanje človekove identitete, v našem primeru »Slovenke*ca«.

Poudarjam, da se dualizem oziroma manihejstvo slovenske družbe pojavljata zmeraj znova, ter da dosegata izjemna razsežja, ki se iztekajo v željo po smrti političnega in interesnega nasprotnika. In tukaj imata obe skupini pred očmi isti interes, ki se nanaša na bolj ali manj ekstremni nacionalizem. Obenem se na posamezne pojme, tukaj omenjam le dualizem pojmov »partizani« in »domobranci«, lepi ogromno laži in sprenevedanja. V obeh primerih se srečujemo s teorijo zarote. Le da ta ne priča o zaroti Germanov, temveč o zaroti Slovencev proti Slovencem, torej o zaroti tistih drugih. Z onimi na drugi strani politične ločnice se sooča domnevno dobra skupina, skupina »naših«, ki je lahko tudi skupina kolesarjev, ali pa skupina novinarjev, ki se pretvarja, da je politično neodvisna.

Slovenski dualizem je utemeljen na petih vzrokih   

Prvič, na socialno-psihološki ravni se soočamo z nasprotjem med pripadniki »in-» in »out-group« (o tem pišejo evolucijski psihologi). Nasprotniku ne verjamemo, četudi ima zelo jasne in prepričljive argumente. Pristanemo pač na laž, ki jo gojijo »naši« oz pripadniki »in-group«.

Drugič, živimo v družbi, v kateri velja načelo »zero-sum game«, torej načelo, da je kolač zmeraj enak. Če nekdo od kolača vzame nekaj več od njegovega deleža, potem ne ostane dovolj za tistega drugega. To je metaliteta malega kmeta, ki je na Slovenskem od zmeraj prevladovala oziroma se zavestno goji. Če si torej vzame delež kolača nekdo iz nasprotnega političnega ali interesnega tabora, potem bo kolača za nas zmanjkalo. Tukaj ni prostora za »plus-sum game«, torej za mišljenje, da je mogoče z ustvarjalnostjo pridobiti nekaj več in potemtakem povečati kolač. To je tisti konservativizem, ki prevladuje v slovenski družbi predvsem med ljudmi, ki so del »levega« političnega pola, na splošno pa vseh Slovenk*cev kot pripadnic*ov narodne skupnosti. V vrednotenju egalitarizma se obe skupini namreč ne razlikujeta (to razkrivajo podatki raziskave Slovensko javno mnenje; v skladu s slednjo je več kot 80% anketirank*cev za to, da se razlike v plačah zmanjšajo, ali da ostanejo enake; živimo pa v eni od najbolj plačno enakih družb na svetu; odgovori anketirancev torej nikakor ne ustrezajo dejanskemu stanju). Je pa konservativizem »levice« toliko bolj očiten in nasporotuje njeni domnevni naprednosti oziroma progresivizmu.

Obdržati moramo tisto, kar imamo, četudi krademo, ker nečesa več pač ni. Kraja je torej opravičljiva in celo etična, saj prispeva k dobremu celotne skupnosti. Krade se tistim zgoraj, ki so tako ali tako vse pokradli. In to je ključni problem slovenskega konservativizma. V svojem jedru je namreč grozljivo nepošten do tistih, ki so kreativni in prizadevni. Njih označuje za egoiste in čudake, čeprav so egoisti in čudaki tisti, ki v sprevrženem slovenskem svetu kradejo skupnosti. Ne kradejo namreč za skupnost, temveč zase.

Gre torej za dve načeli, na eni strani za prevlado načela »in-group«, na drugi strani pa za prevlado načela »zero-sum game«. Obe načeli sta v osnovi konservativni. Od tod izhaja iztrazit pra-konservativizem Slovenk*cev, ki je utemeljen na mentaliteti majhnega kmeta, ki ima manj zemlje, kot ga lahko preživi. Zato ostaja prepričan o tem, da nekaj premore le tisti, ki je nekaj nakradel. Ta je tudi »slab« človek.

Tretji izjemno pomemben dejavnik je, da dvojnost slovenske družbe koristi slovenskim političnim elitam, ki pripadajo obema političnima taboroma. Na eni strani gre za »leve«, na drugi pa za »desne«. Za prvimi se skrivajo ljudje iz ozadja, ki vodijo slovensko družbo po letu 1945, za drugimi pa najtemnejše sile iz rimokatoliške cerkve. Zagotavljam vam, da eni in drugi dobro vedo, kaj počnejo, ko tirajo ljudi v medsebojno sovraštvo. Resnega govora o »spravi« zato ne boste srečali niti na eni, niti na drugi strani.  

Četrti dejavnik izhaja iz tega, da je vaše in tudi moje videnje slovenske zgodovine grozljivo omejeno in izkrivljeno. Interpretirano je pač v skladu z interesi elit enega ali drugeg političnega tabora. Resnične zgodovine Slovenije na žalost ne premoremo. V skladu z deformiranim videnjem zgodovine nato ljudje opredeljujejo resničnost in vstopajo v politične in interesne boje. Vendar je njihovo delovanje zasnovano na lažeh in zato docela zgrešeno.

Mlajši zgodovinarji res podajajo sliko slovenske zgodovine, ki je resnična. Še zdaleč pa ni celovita.

Peti dejavnik pa je politična kultura, ki smo se je naučili iz javnega nastopanja ljudi, ki zastopajo eden ali drug političen tabor. Pa ne gre le zanje, temveč za način sporočanja, ki je sestavni del razmišljanja in delovanja večine ljudi na Slovenskem. Naša politična kultura ni dopuščajoča. Sledi pač pojmovanju, ki izhaja iz napačnega dojemanja zgodovine ter iz osebnih prepričanj, ki usmerjajo k linču političnega nasprotnika.

Tukaj končujem s opredelitvijo vzrokov slovenskega dualizma. Se bom pa k tej temi še vračal. To je potrebno zaradi razkritja izkrivljanja in laži. Z obema se soočamo že več kot 150 let, vse od »pomladi narodov«.  

Dualizem slovenske družbe koristi predvsem »levi« in »desni« eliti

Poudarjam, da se vse družbe srečujejo z nasprotji, ki so geografska, kulturna, politična in ekonomska. Teh nasprotij je še več. Večkrat se tudi prepletajo. To je normalno. Težava je v tem, da gredo nasprotja včasih tako daleč, da sprožajo nasilje in državljansko vojno. To se je zgodilo v Sloveniji in Španiji.

Dandanes nasprotja izkoriščajo politične elite in tisti posamezniki, ki s slovensko družbo upravljajo iz ozadja. Tega se morate jasno zavedati. Šele nato boste zmožni trezno in dovolj tolerantno razmišljati o sebi in o ljudeh na drugi strani politične ločnice.

Prepričan sem, da so »levi« in »desni« stopili v zavezništvo. Imajo namreč identičen interes in ta je obvladovanje slovenske družbe. Danes pač vsak vlada na svojem področju in si na tem področju polni žepe. Levi pol je sicer pokradel veliko več kot desni, vendar oba sledita istemu, roparskemu načelu. Tako je tudi drugod, na primer v Avstriji, vendar plenjenje avstrijske družbe ne gre tako daleč, da bi škodilo družbi kot celoti. Vprašati se morate, kje je pristno slovensko liberalno in katoliško meščanstvo? Zakaj ne nastopa v javnosti in je izjemno šibko, ali pa sploh ne obstaja? Lahko bi namreč premostilo prepad med obema poloma slovenske družbe.

Dobro bi bilo, da sveta ne bi dojemali v črno-beli podobi, da ne bi zavračali posameznice*ka z drugega pola politične ločnice. Vem, da je to zelo težko, kar velja tudi zame. Nikakor tudi ne trdim, da to velja za vse. Ljudje se med sabo pač razlikujemo, razdvojenost družbe lahko spremljamo z več ali manj posluha in dopuščanja. Je pa dobro, da se razdvojenosti družbe zavemo in poskušamo dojeti skupnost in njeno zgodovino v skladu z njenimi dejanskimi razsežji.